Zgodba - Dingo

''Dingo je star 12 let. Je mešanec med zlatim prinašalcem in dogo, zato je zelo velik. Ima velike črne oči in rozast jezik ter svetlo rjavo do rumeno dlako. Rad nagaja mamici. Najraje počiva na travi pod drevesom in se igra z menoj. K hiši je prišel na isti dan kot jaz, je moj najboljši prijatelj in ga imam najraje na svetu,'' sem končala svoj spis v tujem jeziku, za katerega me je učiteljica prosila, da ga preberem na glas pred celim razredom, saj sem edina naredila domačo nalogo. Bila sem zelo ponosna na svoj kratek spis, za 12 letnico se mi je zdel kar dober. Smehljala sem se in čakala učiteljičin odziv, medtem pa slišala smeh iz zadnje klopi. Sošolec, svetlolas fant srednje postave je svoj smeh poskušal prikriti s tiščanjem dlani na usta. ''Kaj pa je tako smešno?'' je vprašala učiteljica. ''Zoey se je zelo potrudila, je vsaj naredila nalogo. Bi rada videla kakšen spis boš napisal ti, Patrick. Oziroma napiši raje kar dva.''

''Kaaaaj?!'' se je oglasil Patrick, ki ga je sedaj minilo do smeha. ''Sej pa nisem nič kriv, gospa učiteljica. Theo mi je povedal nekaj smešnega in nisem se mogel zadržati, dajte še njemu dodaten spis!'' je poskušal potunkati še prijatelja.

''In kaj tako smešnega si mu povedal, Theo?'' je s povzdignjenimi obrvmi vprašala učiteljica in strmela v Theota, čigar oči so se skrivale pod njegovimi rjavimi kodri.

''Ja seveda da je njen najboljši prijatelj, sej drugih tak nima'' je rekel Theo in se zasmejal. Pridružil se mu je še ves razred.

Nasmešek, ki sem ga prej imela na obrazu je nemudoma izginil. Počutila sem se kot, da bi me nekdo zabodel točno v srce. No, bolj sem čutila v želodcu. Počakaj… v nekaj sekundah me je tako zvilo, da se sploh nisem uspela premaknit, že sem izbruhala vso malico točno tam, pred učiteljico. Sedaj je razred preplavil še večji naval smeha, nekateri so temu pridružili še zgražanje. Gospa Gilberth je hitro naročila hišniku naj otroke pelje na dvorišče, da ura odpade in da naj čimprej pokličejo čistilko. Mene je napotila v svoj kabinet, kjer se mi je čez par minutk pridružila. Povprašala me je, če je vse v redu. Saj še sama ne vem. Prikimala sem in mirno sedela ter gledala v tla, medtem ko sem čutila, da me par oči še vedno gleda. ''Mogoče sem prehitro pojedla današnjo malico…'' sem izjavila. Učiteljica je prisedla bližje in svojo roko položila na moje, da me umiri, saj je očitno opazila, kako si z nohti trgam kožico. ''Zoey, opazila sem, da si zadnje čase videti precej suhcena. Poleg tega vidim kako hitro poješ malico in strmiš v hrano drugih. Je doma vse v redu?''

Ne, ni. ''Ja.. vse je v redu.'' Sem odvrnila. Le kako naj ji povem, da sem nazadnje jedla v soboto zjutraj, danes pa je že ponedeljek?

Videla sem kako je stisnila ustnice, imela sem občutek, da mi ni verjela. Vendar kako, saj pa sem po tolikem času že izurjena lažnivka. Medtem ko sem razmišljala kaj dodat, da bom zvenela bolj prepričljivo, se je vstala in sedla za svojo mizo ter rekla naj se ne obremenjujem za nastalo situacijo ali sošolce, da bodo že pozabili do naslednje ure. S kretnjo je nakazala, da lahko grem, vmes pa mi v roke potisnila še opravičilo, da danes ne rabim več ostat pri pouku.

Ker nisem hotela ostati v razredu po tem kar se je zgodilo, sem bila opravičila zelo vesela. Vendar pa nočem domov. Le kam se naj dam? Sprehodila sem se mimo igrišča in videla kako me sošolci gledajo in se hihitajo, imitirajo vse mogoče stvari in me ozmerjajo. Stekla sem do doma in brž odhitela k Dingotu, ki je veselo glodal svojo kost. Takoj ko sem ga objela, sem planila v jok. Opustil je glodanje kosti in svojo glavo položil na moj hrbet. Tako sva ostala nekaj časa, dokler se nisem pomirila. Odložila sem šolske stvari, vzela povodec in ga odpeljala na sprehod. Tokrat sva se odpravila na jezero. Dingo se rad kopa, v bistvu.. obožuje vodo. Hm, to bi morala omeniti v spisu. Opazovala sem ga kako čofota in lovi ribice. Všeč mi je tukaj, ljudje ne prihajajo sem, polno je raznih živali, vendar še vedno tako mirno. Mirno in čisto. V roke pograbim svinčnik in bel list papirja ter začnem risat. Vsake toliko časa pride Dingo in me osveži z ledeno hladno vodo. Včasih se zgodi, da poskrbi, da iz mojih risb nastanejo pravi zmazki, kombinacija svinčnika, vode in blata oziroma odtisov njegovih tačk. Ampak nisem jezna, nasprotno, obožujem najine skupne umetnine.

Sonce je zašlo. Počasi se bova morala vrniti domov, skrajni čas je že.

Že preden sem vstopila v hišo sem slišala kako se starša spet prepirata. Vsak dan ista zgodba, 'prokleta kurba, odvisnež zagaman' in še bi lahko naštevala. Verjemite, v dveh letih se nabere besed, ki širijo moje obzorje v napačno smer. Potihoma sva se hotela izmuznit skozi kuhinjo in v sobo. Skoraj bi nama uspelo, če se oče ne bi oglasil s ''Kje sta pa bila tako dolgo?''

Obrnila sem se in nemo strmela vanj. Vsakič isto vprašanje. Pa kaj te sploh briga? Kot da moram 24 ur na dan čepeti doma. ''Malo sva šla na sprehod,'' sem končno odvrnila in upala, da ne sledijo nova vprašanja.

''Pusti jo, kreten, bo mislila da naju še kje skrbi zanjo hahaha,'' se je vmešala tako imenovana 'moja draga mati'. Vem, da bi vsak moral spoštovati svoje starše in jih imet rad, ampak preprosto ne morem. Sovražim jo. Očeta tudi, ampak njo bolj. Sploh je ne poznam, tujka mi je. Nana mi je pred smrtjo zaupala, da sem imela kompliciran porod in da je mama imela že od otroštva neke težave, zato se ni mogla navezat name, kompliciran porod pa je to samo še poslabšal, baje mi je muke, ki jih je pretrpela, zelo zamerila.

''Komu ti praviš kreten, ha?!'' se je zadrl oče, nenadoma vstal, se ji približal in ji prisolil tako zaušnico. Ne vem katera je bila bolj šokirana. Verjetno jaz. Vedela sem, da jo tepe, vendar še nikoli nisem tega videla v živo. Imela sem mešane občutke. Po eni strani je zabolelo tudi mene, po drugi pa mi je bilo zabavno. Zabavno? Ojoj, v kaj se spreminjam. Pošast postajam. Prav takšna bom kot starša. Spet mi je postalo slabo. Tudi vrtelo se mi je, zdelo se mi je da izgubljam zavest. Pod desno roko sem začutila Dingotov smrček, nato se je prislonil k moji nogi in mi ponudil oporo. Prijela sem ga za ovratnico in stekla sva v sobo in se zaklenila. Ulegla sem se na posteljo in si dala na ušesa slušalke, saj sem slišala, da se starša spet prepirata. Ne da se mi več tega poslušat, dovolj imam. Utrujena sem življenja v hiši polni prepirov. Rada bi imela svoj mir. Rada bi bila takšna kot moji sošolci. Rada bi imela popolno družino, starše ki me imajo radi, rada bi dobivala darila, imela dobre ocene. Malce sem se zatopila v svoje misli, nato sem se spomnila, da je Dingo verjetno že lačen. Morala bi mu prinesti neko hrano. Pristopila sem k vratom in prisluhnila ali se je prepir že polegel. Ni bilo slišat, da bi se spodaj dogajala še kakšna drama. Tiho sem se odpravila v kuhinjo do shrambe in iskala konzervo. Ko je Dingo slišal ropot, je hitro pridrvel za mano in potrpežljivo čakal, da mu naredim slastno večerjo. Šele med pripravljanjem le-te sem se zavedela, da bi tudi sama lahko kaj pojedla. Vendar kaj ko ničesar nimamo. Medtem ko se je moj kosmatinček mastil, sem uspela izbrskat stare kosmiče, ki so bili že tako trdi, da sem jih morala nekaj časa držat v ustih, da se omehčajo in jih šele nato pojest.

Ozrla sem se na tla in videla, da je Dingo že zmazal svojo porcijo. Sklonila sem se, da poberem posodo, ko me je nenadoma prestrašil očetov glas ''Glej jo glej, ti pa se mi hitro razvijaš tukaj. Prava ženska si že,'' je rekel in se zasmejal. V obraz je bil nekako zabuhel, oči je imel rdeče. Drogiral se je, spet. Začel se je približevat, meni pa je srce vedno hitreje bilo. Bila sem že v veliko situacijah, vendar tokrat je bilo drugače. Začutila sem prav poseben strah. Še Dingo je začel lajat.

''Taka seksi ritka, kdo bi si mislil. Tudi tvoja mama je nekoč bila takšna. Preden je postala kurba haha. Upajmo, da ne boš ista haha,'' je še dodal in se še bolj približal. Zdaj je bil samo tri korake stran, jaz pa sem imela občutek, da bom umrla prav v tem trenutku, saj mi bo srce odpovedalo. Sedaj se je Dingo postavil pred mene in začel renčat.

''Kaj je ti pes prokleti, spizdi mi!'' je zakričal, pograbil bližnjo ponev in ga udaril.

''Pa kaj si ti fukjen al kaj ti je?! Sovražim te, sovražim, sovražim. Nočem več živeti tukaj, hočem stran,'' sem začel kričat nanj vmes tolažila Dingota in preverjala, če je vse v redu ter se opravičevala in mu obljubljala, da greva takoj naslednji dan nekam daleč stran.

''On bo šel kar zdaj,'' se je zasmejal oče in ga pograbil za vse štiri tace in ga vrgel pri kuhinjskih vratih ven na verando in zaklenil vrata. Obema se je zmešalo. Dingo je lajal na vso silo, skakal in krampal po vratih, oče se je krohotal kot da bi slišal najboljši vic svojega življenja. Hotela sem pobegniti na verando, ko me je pograbil in potegnil k sebi ter me začel poljubljat po vratu. Začela sem histerično jokat, uporabila sem vse nohte, ki si jih še nisem pogrizla, da bi se rešila in njegovih umazanih starih smrdljivih rok. Občutek njegovih ustnic na mojem telesu je v meni vzbudil toliko gnusa, da mi je spet postalo slabo. Prvič v življenju sem klicala na pomoč mamo. Kje je? ''Prosim! Prosim pomagaj mi!''

''Spravi ta stvor z mene. Prosim….'' sem rotila za pomoč, vmes pa izgubljala delčke sebe, delčke življenja.

Sedaj so njegove roke že prešle pod majico in se dotikale mojih prsi. V glavi sem čutila razbijanje, hlastala sem za zrakom, nisem vedela kako se naj rešim. Bil je toliko premočan.

Ker je opazil, da se očitno preveč branim, sem prejela udarec v lica. Nato še enega. In še enega. Zdaj sem se zgrudila. Počutila sem se kot da nisem več prisotna na tem svetu. Kot da ne obstajam. Dingov lajež je vedno bolj slabel. Meglilo se mi je pred očmi.

Zdaj me je obrnil in mi slekel spodnje dele oblačil.

''Tu imaš prasica hahahah,'' in čutila sem, da me je raztrgal.

''Prosim te Bog. Pusti mi umreti. Rotim te, vzemi me v nebesa,'' je bilo zadnje kar se spomnim, da sem izrekla.

Zbudila sem se sredi noči v mlaki krvi, nezmožna se premikat. Tla so bila hladna, vendar tega nisem čutila. Po obrazu sem imela modrice, presekano brado in ustnico, vendar me ni bolelo. Iz nosa mi je tekla kri v usta, vendar je nisem okusila. Sem mrtva? Je Bog uslišal mojo željo?

Ali to morda pomeni, da se trpljenje tukaj ne bo končalo?

Bom živela tako prazna vso večnost?

Nisem si tako predstavljala nebes. To bi moral bit pravljičen kraj, sončen, poln veselja.

Po večurnem ležanju sredi kuhinje sem se počasi pobrala in se privlekla na verando. Dingo je nemudoma vstal in prišel k meni, cvilil in me začel lizati po vseh ranah. Spet sem bruhnila v jok in se sesedla. Objela sem ga in mu povedala koliko mi pomeni in da mora biti priden. Če pa se mu bo slabo godilo, pa naj nemudoma pobegne. Bilokje je bolje kot tukaj, pri tej hiši. Stegnila sem se in mu dala še zadnji priboljšek in poljubček na čelo.

Vstala sem se, šla ven in zaklenila verando. Strmel mi je točno v oči. Priboljška se dotaknil ni pa ga vedno takoj poje. Videla sem, da se je umiril. Dihanje je bilo upočasnjeno in globoko.

''Ne skrbi. Še se bova srečala. Saj veš, najboljša prijatelja za vedno,'' sem še rekla in se nasmehnila. Nato sem se odpravila do jezera. Sprva počasi, nato vedno hitreje, na koncu sem že tekla. Ko sem prispela, sem nekaj časa zajemala sapo, vendar se mi je zdelo, da mi je vedno bolj zmanjkuje. Dlani sem imela potne, živčna sem bila, ampak ni me bilo strah. Pognala sem se v vodo in se potopila. Prepustila sem se naravi. Vsrkala sem jo vase. Srkala sem jo tako dolgo, dokler nisem pljuč z vodo napolnila do vrha. Takrat se mi je svet spremenil. Prišel je nek nov občutek, občutek, ki sem ga poznala samo ob Dingotu. Bila sem…srečna. Bila sem mrtva.

Moje truplo so našli presenetljivo hitro. Moji starši so za tragedijo zvedeli pri poročilih: ''V majhnem mestecu ob robu Ottawe, najdeno truplo 12letne punčke.''

Baje me je našla starejša občanka, ki je svoje pse sprehajala ob jezeru in so večkrat naleteli na ''zlatega prijaznega kosmatinčka'', ki je vsak dan ležal na vedno istem mestu in strmel v vodo. Starki se je zdel zanimiv, zato je pustila svojima kužkoma, da se igrajo. Nekega dne pa je slišala cviljenje in je mislila, da je kaj narobe, da so se stepli. Stekla je in videla, da cvili njihov nov prijateljček, poleg njega pa napihnjeno razpadajoče telo mlade deklice. Takoj je obvestila policijo in voila, tako sem prišla postala glavna zvezda televizije. Vsaj za tisti teden. V obdukcijsko poročilo so zapisali, da je moja smrt bila 'nesreča' in da sem umrla pred približno 5timi dnevi.

Najboljša stvar nebes pa je da lahko vidim sedaj vse. Najpomembnejše pa je to, da vidim kako moj Dingo uživa v novem domu z dvema kosmatima prijateljčkoma in prijazno gospo, ki mu redno kuha dobrote, ki se mu že poznajo na oblogah.