Zgodba - Dež
Dež, veter, zvok avtomobilov. Še ena povprečna noč v mojem življenju. Kot vedno sem imela probleme z insomnijo. Ampak tokrat je bilo drugače. Vem. Takoj sem prepoznala, da občutek ni isti kot ponavadi. Preverila sem, če imam na sebi očetovo ogrlico. Imam.
Ponavadi je to razlog, da ne morem zaspat. Tako sem navajena nanjo, ne znam si predstavljati, kako bi lahko živela brez nje. Veliko mi pomeni. Zapustil mi jo je oče, tik preden je šel na službeno potovanje, s katerega se nikoli ni vrnil. Bilo mi je 5 let, ko mi je mama povedala, da očeta več nikoli ne bo. Spomnim se njenih besed, vendar pa se ne spomnim njenega obraza. Najbrž sem ga poskušala čim prej pozabiti, saj mi je vedno bilo grozno gledati, kako mama ali sestra trpita. Od takrat dalje smo same za vse. Ampak nič nam ne manjka, mama dela v dveh službah, sestra dela priložnostna dela in pomaga pri najemnini, jaz pa… se trudim biti jaz. Čim bolj nevidna, nobenemu v napoto. Zaprla sem oči in močno zagrabila za ogrlico. V mislih sem se prepričevala, da moram zaspat, ko sem nenadoma zaslišala močan pok. Kot da je padla omara. Srce mi je bilo tako močno, da me je že bolelo. Oči sem sedaj imela močno odprte in zrle so v določeno točko – kljuko na vratih. Ne vem od kod mi to, ampak vedno sem prvo zazrla v kljuko, ko sem slišala kakšne zvoke. Mala strašljivka sem, vem. Pri 17tih pa bi že lahko bila malo manj strahopetna, že sestra mi dopoveduje naj se čim prej zresnim, da je ona pri mojih letih že iskala svoje stanovanje, jaz pa še niti v svoji sobi ne upam sama spat.
Ne bom se vstala! Ne smem se. Nočem, da se spet norčujeta iz mene. Močna moram biti, drugače res nikoli ne bom odrasla.
Minilo je par sekund, v glavi pa so se mi začeli odvijati razni scenariji. Kaj če je kdo vlomil in nas bo sedaj vse ubil? Kaj še je padlo kaj pomembnega? Moram pogledat!
Počasi sem se vstala in počakala, da pridem k sebi. Obula sem copate in se ogrnila s koco. Potihoma sem stopala proti vratom, nežno prijela za kljuko in počasi odprla. Za začetek sem ven pomolila samo nos. Nato pokukala z enim očesom in kaj kmalu je iz sobe gledala že cela glava. Takrat sem se hitro pokrila s koco preko glave in kriče zdivjala v dnevno sobo, kjer je mama ponavadi spala. Ni mi bilo mar ali bom zbudila celo hišo, vedela sem samo, da me je bilo strah in da potrebujem nekoga da me potolaži. V dnevni sobi je bil prižgan televizor in na naslonjaču je sedela mama.
''Ful sem bila lačna pa sem prišla pogledat, če imamo kaj za jest,'' sem se nerodno zasmejala, saj sem hotela omilit moj položaj. Vendar mami ni bilo do smeha. Opravičila sem se ji, pristopila k njej in ji zaupala, kaj me tare. Ni se oglasila. Stopila sem bliže in videla, da spi. Huh, hvala bogu, vsaj zbudila je nisem. Tako se bom lahko stisnila k njej in sploh ne bo vedela, kdaj sem prišla. Nisem hotela, da spi na naslonjaču, ampak če je tu zaspala, potem pa naj ji bo. Ko sem se skušala nadomestit, mi je spodrsnilo in padla sem na mamo, tako da sem s komolcem zadela točno v njen trebuh. V glavi se mi je odvilo celo življenje, pripravila sem se, da me bo nadrla. Ampak vse je bilo tiho. Občutila sem nenadno, močno slabost. Pogledala sem mamo, natančneje, opazovala njen prsni koš.
Ni dihala.
Moje telo so prevzeli mravljinci. Sploh nisem mogla zajokat. Dihanje sem opustila vsaj za minuto. ko so minile prve sekunde, sem padla v drugo skrajnost. Telesa nisem čutila, srce mi je hitro razbijali in po obrazu so se mi ulile solze. Histerično sem zajokala in tekla do sestrine sobe. Nisem se ubadala s trkanjem, čeprav je vedno bila stroga glede tega. Vdrla sem v sobo, kjer sem pred sabo videla samo sestrine noge, kako bingljajo s stropa. Povzdignila sem glavo in pogled uperila v njen bled obraz. Modre ustnice. Vrv okoli vratu. Dolgi blond lasje, ki so zgubili lesk. Njene modre oči, ki so zrle v mene, vendar mi niso znale odgovarjat. Izgubila sem zavest. Ta prizor je zadnje kar se spomnim. Zbudila sem se v bolnišnici.
Baje so me našli zjutraj. Kaj, kdo, zakaj, ne vem. Ni me zanimalo. Verjetno so mi povedali, ampak nisem jih slišala. Nemo sem sedela na bolnišnični postelji. Ob meni je bila bela kuverta. Odprla sem jo in našla pismo. Sestrino. Na hitro sem preložila papir, zaprla oči in čutila solze kako mi tečejo po licih. Tako me je zabolelo. Zakaj se ni pogovorila z menoj? Stala bi ji ob strani, bilokaj je bilo. In mami? Zakaj me je zapustila? Tako radi sva jo imeli, vse bi dali zanjo! Naslednjih 15 minut sem zbirala pogum, da preberem črno sporočilo na beli podlagi. Ko sem ga končno zbrala, sem si želela, da ga nikoli ne bi. informacije, ki jih je pismo vsebovale so se zdele kot popolnoma drug svet. Svet, ki ga nisem poznala. Svet, ki ga nočem poznati. Kako izbrisati spomin?
Nočem poznati resnice.
Kruta resnica, ki je povzročila, da sem izgubila vse dobre spomine na očeta, na svoje življenje. Moj oče nikakor ni bil svetnik, ni umrl na službenem potovanju v nesreči. Bil je navaden odvisnež, nasilnež, posiljevalec! Pretepal je mojo mamo. Posiljeval sestro in nad njo izvajal verbalno nasilje. Uničeval je družino. Hotel me je odpeljati in me prodati za alkohol in droge. Mama ni pustila, močno sta se sprla. Odšel je. Ves ta čas sta živeli v strahu, da se bo vrnil. Izgubili sta vse sledi za njim, nista vedeli, kje se nahaja. In verižica… ni očetova. Babičina je. Pravzaprav je neke vrste amulet, ki bi me naj varoval pred zlim, pred očetom. Dala ga je njegova mama, ki se je sramovala svojega sina. Po nekaj letih so ga končno našli in bil je obtožen umora dveh oseb. Zaprli so ga, dosmrtno. Mama in sestra sta lahko odšli v miru, saj sta vedeli, da bom varna. Tako piše. Tukaj se mamina pisava konča in nadaljuje sestra. Opravičuje se, da me je tako zapustila, vendar preprosto ne more več dalje živeti. Preveč posledic. Izgubila je smisel. Nič je ne veseli, življenje preživlja pasivno. Dodaja, da je ponosna name, čeprav me je vsa ta leta jezila. Pravi, da če preživim tole, nisem prav nič strahopetna. Sem močna in pogumna oseba, ki ima pred sabo še celo življenje. Naj me njena in mamina smrt ne ovira, saj je tako bilo boljše, slej kot prej bi izvedela resnico, ker je ne bi mogli več prekrivat in bi samo še bolj trpela.
Zmečkala sem papir. Popoldne sem preležala. Gledala sem skozi okno, sijalo je sonce. Nasmehnila sem se. Videla sem mamo in sestro.
''Lepo vreme imamo kajne?'' sem zaslišala izza hrbta. Obrnila sem se in videla zdravnika. Prišel je preverit moje stanje. Ker na njegovo vprašanje nisem reagirala, je vprašal, kam sem se tako zagledala. Ko bi le vedel.
''Mamo in sestro sem gledala,'' sem rekla brez sramu. Ni mi bilo mar, kaj si bo mislil. Začudeno je strmel vame in začasno prenehal s svojim delom, nato pa pomislil, da mogoče potrebujem malo več časa, da pridem k sebi in moje besede štel kot blodnje.
''Ali lahko odpreva okno? Rada bi čutila žarke,'' sem ga prosila. Stopil je k oknu in ga odprl. Počasi sem se vstala in pristopila in zaprla oči ter začutila toploto. Zdravnik se je nasmejal in rekel, da bom danes verjetno že odpuščena. Stopil je k postelji in preverjal rezultate. Zasmejala sem se. Pogledal sem je, saj ni vedel, kaj je tako smešno.
''Sestra pravi, da sem pogumna,'' sem rekla, se nasmehnila in kar se da hitro stopila na okensko polico in brez pomisleka skočila. Kaj se je zgoraj dogajalo, ne vem. Vem samo, da sem padala, padala, padala. Bilo je tako prijetno, kot da letim. Vedela sem, da ko dosežem cilj bom lahko s svojo družino.
In tako je tudi bilo. Vstopila sem v svet sreče. Kjer nisem poznala resnice, kjer se nisem ničesar bala.
____
M.S.
Ponavadi je to razlog, da ne morem zaspat. Tako sem navajena nanjo, ne znam si predstavljati, kako bi lahko živela brez nje. Veliko mi pomeni. Zapustil mi jo je oče, tik preden je šel na službeno potovanje, s katerega se nikoli ni vrnil. Bilo mi je 5 let, ko mi je mama povedala, da očeta več nikoli ne bo. Spomnim se njenih besed, vendar pa se ne spomnim njenega obraza. Najbrž sem ga poskušala čim prej pozabiti, saj mi je vedno bilo grozno gledati, kako mama ali sestra trpita. Od takrat dalje smo same za vse. Ampak nič nam ne manjka, mama dela v dveh službah, sestra dela priložnostna dela in pomaga pri najemnini, jaz pa… se trudim biti jaz. Čim bolj nevidna, nobenemu v napoto. Zaprla sem oči in močno zagrabila za ogrlico. V mislih sem se prepričevala, da moram zaspat, ko sem nenadoma zaslišala močan pok. Kot da je padla omara. Srce mi je bilo tako močno, da me je že bolelo. Oči sem sedaj imela močno odprte in zrle so v določeno točko – kljuko na vratih. Ne vem od kod mi to, ampak vedno sem prvo zazrla v kljuko, ko sem slišala kakšne zvoke. Mala strašljivka sem, vem. Pri 17tih pa bi že lahko bila malo manj strahopetna, že sestra mi dopoveduje naj se čim prej zresnim, da je ona pri mojih letih že iskala svoje stanovanje, jaz pa še niti v svoji sobi ne upam sama spat.
Ne bom se vstala! Ne smem se. Nočem, da se spet norčujeta iz mene. Močna moram biti, drugače res nikoli ne bom odrasla.
Minilo je par sekund, v glavi pa so se mi začeli odvijati razni scenariji. Kaj če je kdo vlomil in nas bo sedaj vse ubil? Kaj še je padlo kaj pomembnega? Moram pogledat!
Počasi sem se vstala in počakala, da pridem k sebi. Obula sem copate in se ogrnila s koco. Potihoma sem stopala proti vratom, nežno prijela za kljuko in počasi odprla. Za začetek sem ven pomolila samo nos. Nato pokukala z enim očesom in kaj kmalu je iz sobe gledala že cela glava. Takrat sem se hitro pokrila s koco preko glave in kriče zdivjala v dnevno sobo, kjer je mama ponavadi spala. Ni mi bilo mar ali bom zbudila celo hišo, vedela sem samo, da me je bilo strah in da potrebujem nekoga da me potolaži. V dnevni sobi je bil prižgan televizor in na naslonjaču je sedela mama.
''Ful sem bila lačna pa sem prišla pogledat, če imamo kaj za jest,'' sem se nerodno zasmejala, saj sem hotela omilit moj položaj. Vendar mami ni bilo do smeha. Opravičila sem se ji, pristopila k njej in ji zaupala, kaj me tare. Ni se oglasila. Stopila sem bliže in videla, da spi. Huh, hvala bogu, vsaj zbudila je nisem. Tako se bom lahko stisnila k njej in sploh ne bo vedela, kdaj sem prišla. Nisem hotela, da spi na naslonjaču, ampak če je tu zaspala, potem pa naj ji bo. Ko sem se skušala nadomestit, mi je spodrsnilo in padla sem na mamo, tako da sem s komolcem zadela točno v njen trebuh. V glavi se mi je odvilo celo življenje, pripravila sem se, da me bo nadrla. Ampak vse je bilo tiho. Občutila sem nenadno, močno slabost. Pogledala sem mamo, natančneje, opazovala njen prsni koš.
Ni dihala.
Moje telo so prevzeli mravljinci. Sploh nisem mogla zajokat. Dihanje sem opustila vsaj za minuto. ko so minile prve sekunde, sem padla v drugo skrajnost. Telesa nisem čutila, srce mi je hitro razbijali in po obrazu so se mi ulile solze. Histerično sem zajokala in tekla do sestrine sobe. Nisem se ubadala s trkanjem, čeprav je vedno bila stroga glede tega. Vdrla sem v sobo, kjer sem pred sabo videla samo sestrine noge, kako bingljajo s stropa. Povzdignila sem glavo in pogled uperila v njen bled obraz. Modre ustnice. Vrv okoli vratu. Dolgi blond lasje, ki so zgubili lesk. Njene modre oči, ki so zrle v mene, vendar mi niso znale odgovarjat. Izgubila sem zavest. Ta prizor je zadnje kar se spomnim. Zbudila sem se v bolnišnici.
Baje so me našli zjutraj. Kaj, kdo, zakaj, ne vem. Ni me zanimalo. Verjetno so mi povedali, ampak nisem jih slišala. Nemo sem sedela na bolnišnični postelji. Ob meni je bila bela kuverta. Odprla sem jo in našla pismo. Sestrino. Na hitro sem preložila papir, zaprla oči in čutila solze kako mi tečejo po licih. Tako me je zabolelo. Zakaj se ni pogovorila z menoj? Stala bi ji ob strani, bilokaj je bilo. In mami? Zakaj me je zapustila? Tako radi sva jo imeli, vse bi dali zanjo! Naslednjih 15 minut sem zbirala pogum, da preberem črno sporočilo na beli podlagi. Ko sem ga končno zbrala, sem si želela, da ga nikoli ne bi. informacije, ki jih je pismo vsebovale so se zdele kot popolnoma drug svet. Svet, ki ga nisem poznala. Svet, ki ga nočem poznati. Kako izbrisati spomin?
Nočem poznati resnice.
Kruta resnica, ki je povzročila, da sem izgubila vse dobre spomine na očeta, na svoje življenje. Moj oče nikakor ni bil svetnik, ni umrl na službenem potovanju v nesreči. Bil je navaden odvisnež, nasilnež, posiljevalec! Pretepal je mojo mamo. Posiljeval sestro in nad njo izvajal verbalno nasilje. Uničeval je družino. Hotel me je odpeljati in me prodati za alkohol in droge. Mama ni pustila, močno sta se sprla. Odšel je. Ves ta čas sta živeli v strahu, da se bo vrnil. Izgubili sta vse sledi za njim, nista vedeli, kje se nahaja. In verižica… ni očetova. Babičina je. Pravzaprav je neke vrste amulet, ki bi me naj varoval pred zlim, pred očetom. Dala ga je njegova mama, ki se je sramovala svojega sina. Po nekaj letih so ga končno našli in bil je obtožen umora dveh oseb. Zaprli so ga, dosmrtno. Mama in sestra sta lahko odšli v miru, saj sta vedeli, da bom varna. Tako piše. Tukaj se mamina pisava konča in nadaljuje sestra. Opravičuje se, da me je tako zapustila, vendar preprosto ne more več dalje živeti. Preveč posledic. Izgubila je smisel. Nič je ne veseli, življenje preživlja pasivno. Dodaja, da je ponosna name, čeprav me je vsa ta leta jezila. Pravi, da če preživim tole, nisem prav nič strahopetna. Sem močna in pogumna oseba, ki ima pred sabo še celo življenje. Naj me njena in mamina smrt ne ovira, saj je tako bilo boljše, slej kot prej bi izvedela resnico, ker je ne bi mogli več prekrivat in bi samo še bolj trpela.
Zmečkala sem papir. Popoldne sem preležala. Gledala sem skozi okno, sijalo je sonce. Nasmehnila sem se. Videla sem mamo in sestro.
''Lepo vreme imamo kajne?'' sem zaslišala izza hrbta. Obrnila sem se in videla zdravnika. Prišel je preverit moje stanje. Ker na njegovo vprašanje nisem reagirala, je vprašal, kam sem se tako zagledala. Ko bi le vedel.
''Mamo in sestro sem gledala,'' sem rekla brez sramu. Ni mi bilo mar, kaj si bo mislil. Začudeno je strmel vame in začasno prenehal s svojim delom, nato pa pomislil, da mogoče potrebujem malo več časa, da pridem k sebi in moje besede štel kot blodnje.
''Ali lahko odpreva okno? Rada bi čutila žarke,'' sem ga prosila. Stopil je k oknu in ga odprl. Počasi sem se vstala in pristopila in zaprla oči ter začutila toploto. Zdravnik se je nasmejal in rekel, da bom danes verjetno že odpuščena. Stopil je k postelji in preverjal rezultate. Zasmejala sem se. Pogledal sem je, saj ni vedel, kaj je tako smešno.
''Sestra pravi, da sem pogumna,'' sem rekla, se nasmehnila in kar se da hitro stopila na okensko polico in brez pomisleka skočila. Kaj se je zgoraj dogajalo, ne vem. Vem samo, da sem padala, padala, padala. Bilo je tako prijetno, kot da letim. Vedela sem, da ko dosežem cilj bom lahko s svojo družino.
In tako je tudi bilo. Vstopila sem v svet sreče. Kjer nisem poznala resnice, kjer se nisem ničesar bala.
____
M.S.
Comments
Post a Comment