Zgodba: Jesen

Kako lepo popoldne je, topli jesenski žarki, a vendar vonj po zimi. Barve v odtenkih rjave, ptički pojejo in se pripravljajo na selitev. Ura je 5 popoldne, po mestu mrgoli ljudi, dijaki so zavlekli petkovo popoldne in ga izkoristili za druženje s prijatelji, študentje zapuščajo knjižnice, da se odpravijo nazaj k domačim za sprostitev čez vikend, jaz pa ravno zapuščam svoje delovno mesto kot večina drugih. Ampak zakaj se jim tako mudi? Petek je, ustavite se, poglejte okrog, zadihajte. Življenje je lepo. Po drugi strani pa jih razumem, čaka jih čas preživet z družino, nedeljski izleti, skupna kosila,… Oh saj res, kaj pa bova jedla danes? Hmm, rižota zveni kot dobra ideja. Z malo piščanca? Kaj pa si ti želiš?

Opa, skoraj bi šla preko prehoda čez rdečo luč. Zadnji čas sem se ustavila, ko je mimo mene pridrvel še en kolesar in zapeljal čez rdečo luč. Bedak, sem si mislila. Nekateri pač radi tvegajo. Ampak midva ne bova, ane? Ne splača se. Tako ali tako imamo premalo časa pa vendarle bi morali biti hvaležni za to malenkost preživeto na Zemlji.

Zelena luč. Pa pojdiva. Pogledam levo in desno ter poženem pedala. Takrat pa zaslišim cviljenje gum, in to je vse kar se spomnim, druga pa je bilo vse bolj megleno. Čas se je ustavil, slišal se je ogromen pok in blisk. Iz beline pred očmi je počasi postajala jasna slika. Rjava se je vračala, pomešana s sivo. Nato pa rdeča. Živo rdeča. Ležala sem na tleh. Nisem se mogla premikat. Okrog mene gruča ljudi. Tiščalo me je, nisem mogla dihati.

''Pa kaj niste mogli bolj pazit, kaj ste zmešani ali kaj vam je?!'' je z desne strani kričala gospa. Pridružil se ji je še moški glas ''dajte te vsaj rešilca poklicat, kaj zdaj samo stojite pa zijate, prekleta nesnaga.''

Mislim, da je bilo to namenjeno gospodu z modrim avtom, katerega je sedaj krasila vdolbina in par prask. Tresel se je. Jaz se nisem. Videla sem ga. Gledala sva se. Stal je z odprtimi usti, roke pred sabo in stiskal telefon. V očeh se mu je videlo, da se mu je spremenilo življenje. Ena napaka. Doživljenjske posledice. Ne.. morem… dihat.

''Ma pustite ga, sej je sama kriva, zmešana je, celo pot se je pogovarjala sama s sabo, slišal sem jo!'' se je zadrl še en. ''Verjetno je kar zapeljala čez cesto!''

Počasi sem izgubljala zavest. V odzadju sem slišala sirene, na vso silo sem se trudila, da ne zaspim, ampak ni mi uspelo.

Zbudila sem se v modri sobi. Boli. Bolečina vsepovsod. Planila sem v jok. Neustavljiv jok. Najraje bi kričala na ves glas, ampak nisem mogla. Vedela sem. Čutila sem. Izgubila sem ga.

Sedaj je v sobo prišel zdravnik v spremstvu sestre, ki je takoj priletela do mene in me prijela za roko ter me skušala pomirit.

''Gospa.. prometno nesrečo ste imeli,'' je začel zdravnik. ''Se spomnite česa?'' je vprašal.

''Ja,'' sem mu odgovorila. Mrtva.

''Nimate večjih poškodb. Na žalost pa vam prinašam tudi žalostno novico, '' je začel.

''Vem,'' sem odgovorila. Vem. Prijela sem se za trebuh. Ni te več. Moj mali angelček.