''Fajn je bilo, ampak ne''

Andrej na žuru spozna Lejlo. Oba sta prišla s svojimi prijatelji, vsi so že nekaj spili in imajo se super. Glasba je ravno pravšnja, zato Andrej Lejlo povabi na ples. Skupaj plešeta celo noč, se pogovarjata in izmenjata nekaj vročih poljubov ter dotikov. Zabava se konča pri Andreju v postelji. Naslednje jutro Andrej razmišlja kako bi Lejli povedal, da še ni pripravljen na resno zvezo, brez da bi ga ozmerjala s kretenom in izkoriščevalcem, medtem ko se ona oblači in pripravlja svojo torbico. Po dolgem premisleku se Andrej le odloči, da punca navsezadnje ni tako slaba, zato bo vseeno poskusil, kako bi se obneslo, če bi se dobivala. Ko ji želi reči za številko, se Lejla nagne nad njim in ga poljubi na čelo, ter reče: ''Super je blo, me veseli da sem te spoznala, ampak to pa je tudi to, kar je bilo med nama. Mogoče se še kdaj v prihodnosti kje srečava. Zdaj pa adijo.'' In tako je odšla še v isti minutki.

Kaj je poanta zgodbe? Da je takih situacij vedno več. Včasih je veljalo, da so fantje tisti, ki jih pod vplivom alkohola hormoni podivjajo (no, ali pa tudi kar tako), zapeljejo punco, nato pa naslednji dan poslušajo žaljivke ali trpijo izbruh, ko punci povedo, da je bilo to samo za eno noč in je ne želi več videti. Sedaj se zgodba spreminja. Punce se spreminjajo. Ne srečujem jih veliko, ampak tiste ko jih poznam, segajo v dve skrajnosti. Ene so trdno zavezane, da bodo ostale v zvezi s fantom, s katerim praktično že več let gradijo skupno življenje, druge pa bi rade ostale samske, ne iščejo fanta, ne iščejo zveze, pravzaprav se je prav otepajo. To opažam zadnjih par let. Zakaj je prišlo do te spremembe pa ne vem. Morda so obupale nad fanti? Preveč razočaranj? Morda so ovrgle dvojne standarde in vzele pravico v svoje roke ter se odločile uživati v življenju preden se ustalijo? Ali pa je to posledica evolucije? Realno gledano, moški spol postaja z leti vedno nežnejši, mogoče obratno deluje ravno za ženske. Zgornje situacije imajo seveda več oblik, trezne, pijane, nedogovorjene, dogovorjene, enkratne, večkratne, pa saj veste kako to gre. 

Zadnje čase opažam tudi, da veliko fantov pove, da se radi cartajo, nato pa hitro vprašajo, če je to narobe ali čudno. Seveda je čist možno, da je vse skupaj le igra, nekateri pa verjetno mislijo resno. Par let nazaj tega noben fant ne bi priznal, pa če je bilo res ali ne. Par let nazaj smo tudi imeli večino punc, ki so se po seksu obrnile k izbrancu in se mu stisnile v naročje. Sedaj je vedno več takšnih, ki se po opravljeni stvari spravi v kopalnico, obleče in odide, ker 'ne prespijo', še manj pa se bodo 'cartale z nekom, ki ga ne poznajo'. Kar je po eni strani logično. Pri cartanju s človekom, ki ga bežno poznaš (oz. ne poznaš), ne dobiš enakega zadovoljstva kot pri nekom, ki ga imaš rad ali pa ga vsaj dobro poznaš in mu zaupaš. Ampak ja, oksitocin se sprošča v vsakem primeru. Se gre torej izključno za zadovoljitev spolnih potreb? Potemtakem sledi vprašanje, zakaj izbrati nekoga, ki si ga ravnokar spoznal? Morda je privlačnost tako močna, da se ne moreš kontrolirat, ali pa osamljenost tako velika, da si zaželiš neko osebo, da opravi delo, ki bi ga sicer lahko sam. Kar nas pripelje nazaj do tega, kako se je stanje spremenilo v današnjih dneh. Silimo k osamljenem življenju, hkrati pa smo razočarani, ker je takšno kot je. Ne me narobe razumeti, nič ni slabega s tem, da si sam(ski). To je nujno potrebno, po mojem mnenju, da rasteš in se razvijaš. Če komu uspe to tekom zveze, torej da se razvija kot posameznik in ne kot polovička, potem vsaka mu čast. Govorim o nasprotovanju samemu sebi, siljenje k nečemu in potem nezadovoljstvo in tarnanje. To je en del zgodbe. 

Lahko bi napisala še ogromno, ampak nočem dolgovezit.

V drugem delu bi pa rada omenila svoje razočaranje nad določenimi predstavnicami ženskega spola. Moji ptički mi redno prinašajo sporočila iz sveta zabav in nočnega življenja, saj kot opažate, se sama staram in držim svojega imaginarnega sveta. Kar sem zvedela, me je potrlo. Ženska, v zgornjih 30tih letih, poročena, z otroci, se odpravi ven s kolegicami. Super. Naj uživa. So far so good. Zalomi se, ko si najde mladega postavnega dečka, ki se mu po eni pijački izpove, kako doma ni zadovoljena in išče popestritev, hkrati pa prosi, da to ostane med njima. Okej, varala bo, nič novega, ampaaaak, kako si lahko tak človek, da na tak način ponižaš partnerja, s tem ko drugemu praviš, da je basically zanič v postelji in te ne more zadovoljit? Resno. Kakšna oseba moraš bit, da to narediš človeku, s katerim si se poročila in ustvarila družino? Kje je spoštovanje? Že samo varanje je seveda prestop meje, da dodaš še dodaten bencin na ogenj s tem, ko izdaš njegove oziroma vajine intimne podatke, potem pa tudi ne vem koliko koleščkov ti manjka v glavi.