Krajša zgodba: Modra.

''Da te bo izučilo za drugič,'' je rekel, ko mi je prisolil klofuto. Toplota je zajela moje desno lice, začenjala sem čutiti mravljince, v očeh pa so se mi nabirale solze. Poskušala sem se zbrati, saj sem imela občutek, da sem za trenutek zgubila stik s svetom. Ko sem prihajala k sebi, sem v ozadju slišala njegovo pridigo, kako sem ga izdala, zakaj sem za njegovim hrbtom šla z drugim na pijačo, kaj si mislim, da sem, da on dela cele dneve, jaz pa se kurbarim okrog. Ulile so se mi solze.

''Zdaj boš pa še jokala? Daj zberi se ženska,'' se je odzval na moj jok, medtem ko si je slačil delovno obleko, ki jo je nato vrgel na kavč in jezno odšel v kuhinjo ter za seboj zaloputnil z vrati. Ostala sem sama v kotu temne sobe v katere je svetil le televizor. Postalo je hladno, počutila sem se osamljeno. Še nikoli prej me ni udaril. Vedno je bil rahlo agresivne narave, ampak nisem si mislila, da bo šlo tako daleč. Verjetno je bil le utrujen od dolgega dne. Pa tudi jaz ne bi smela kar na pijačo, brez da mu povem. Le kako se mu naj opravičim? Mi bo sploh kdaj oprostil? Pa saj sem mu razložila, da kolega poznam že dolgo in sva se pred kratkim ponovno srečala in sva si imela veliko za povedati, zato sva se zmenila, da se dobiva. Drugače tako ali tako cele dneve nimam kaj za početi. Službe ni in ni, prijateljice nimajo časa, njega nikoli ni doma, nikoli mi ne napiše kakšnega smsa, ne pokliče, domov prihaja tečen in utrujen, vedno se zdira name, jaz pa bi se rada kdaj pa kdaj pogovarjala. Ampak ne, ne smem mu tega povedat, bo še bolj jezen. Ne smem. Ne smem. On prinaša denar. On poskrbi, da imava za jest. Ne smem. Ne smem. Ljubim ga. On pa mene. Ne smem.

Naslednjo uro sem preživela v tišini in temi, globoko v svojih mislih, ko sem zaslišala, da so se odprla vrata. Vstopil je, se vrgel na posteljo in mi zabičal, naj raje pospravim posodo, kot pa da posedam tukaj in da se ne bo zjutraj zbudil in našel kuhinjo nepospravljeno. Pobrala sem se in šla pospravljat, on pa si je umil zobe in šel spat, še preden sem mu uspela zaželet lahko noč ali se opravičit.

Zjutraj so me prebudili sončni žarki, na boke pa mi je padala ogromna senca, ki jo je naredila njegova pojava, ko je sedel za računalnikom.

''Jutro bejb, kaj pa delaš?'' sem vprašala z nasmeškom in se počasi vstala in približala. Videla sem ga brska po mojem facebook profilu in bere sporočila. Malce sem bila presenečena. Vedela sem, da nič ne skrivam, ampak vseeno sem dobila tak neprijeten občutek, kaj si bo mogoče on predstavljal. Obrnil se je, me prijel okrog bokov in se opravičil: ''Oprosti miška, nisem vedel, da je ta tvoj prijatelj poročen. Sem mislil, da me varaš.''

Saj sem vedela, samo skrbelo ga je, da ga varam! Le kako sem bila lahko tako neumna, da mu nisem utegnila povedati, da nima kaj skrbeti?! ''Neee miško, ti oprosti meni! Morala bi ti povedati, oprosti. Pozabila sem. Oprosti. Mi oprostiš?'' sem ga rotila.

Objem in poljub sem štela kot da je opravičilo sprejel. Bila sem pomirjena in počutila sem se udobno in varno. Včerajšnji incident pa bom raje kar lepo pozabila. Spodrsljaj pač, vsak par ima kdaj kakšnega.

Naslednjih par dni je bilo sanjskih. Dragi je imel dopust, tako se je lahko malo sprostil in več časa preživel z mano. Gledala sva filme, kuhala, razvajala sem ga, preprosto super sva se imela. Ampak vse lepo enkrat mine. Ponovno je moral v službo in ponovno so se začeli slaba volja, prepiri, zaničevanje, poniževanje. Kako sem lahko tako grozna punca, da ne vem kaj narediti, da bi se počutil bolje? Zakaj sem tako nesposobna, da vedno nekaj narobe naredim in potem nastane cela drama? Res imam srečo, da po vsem tem še ostaja z mano. Današnja noč je bila res mrzla in nemirna. Še vedno ga ni domov. Končal je pred 3 urami, zdaj bi že zdavnaj moral priti. Klicala sem ga, vendar se ni javljal. Verjetno je šel s fanti na pijačo. Nisem mogla zaspati in vedno bolj me je zeblo, zato sem se vstala in si naredila kakav, ter pogledala kaj se dogaja na facebooku. Ura je ena ponoči, nič kaj veliko torej. O, je pa kolega gor. Sem mu obljubila, da ga kliknem in mu poročam o nekem dogodku, ki se ga hoče udeležiti v našem kraju, vendar ne vem, če je to pametna ideja. Nočem spet razjezit mojega. Hm, mogoče pa potem zbrišem pogovor. Ja. To bom naredila.

Kliknila sem ga in pogovor je tekel in tekel, očitno oba nisva imela kaj za početi v teh poznih urah. Iz dogodka sva prešla na kulturo na splošno, malo zašla v politiko, preskočila na družino in otroke, ter se zagozdila pri mojih težavah. Oklevala sem. Naj mu povem, kaj se mi dogaja? Prste sem držala nad tipkami in si grizla ustnice. Okej, bom napisala. Ne, ne bom. Šit. Zdaj je pa videl, da sem nekaj pisala. Ja! Šit. Zdaj ga pa zanima kaj sem hotela povedati. Nič, bom tvegala.

Tako sem mu pojasnila svojo zgodbo. Kako sem že 6 let v zvezi s fantom, ki se je v zadnjih 3 letih zelo spremenil. Iz normalnega zaljubljenega fanta je prešel v napetega garača. Ima me za samoumevno, ne posveča mi nobene pozornosti, nič mi ne pove. Glede klofute pa sem raje zamolčala. Pojasnila sem mu, da veliko dela, včasih tudi pozno v noč, vendar kljub temu malo zasluži, zato ne moreva nikamor na večerjo ali morje. Velikokrat na dan mu izklopijo telefon, ker ne plačuje računov, zato tudi nerad odpisuje na smse, saj so le dodaten strošek. Pravi, da nima pravih prijateljev, da mu vsi hočejo le slabo in grozijo, da se bodo zlagali in rekli, da so ga videli z drugo, samo za to, da bi uničili najino zvezo, ker so nevoščljivi, ker oni nimajo punce, ki jim kuha, pere, lika in jih razvaja. Ko tako njegovim kolegom govori kako dobra punca sem, sem kar ganjena. Meni osebno tega sicer nikoli ne pove, ampak vem, da ceni vse to in me ima rad. Pač ni tak tip človeka, da bi razlagal o svojih čustvih. Ko sem to pisala kolegu, se je odzval zelo odklonilno. Ampak kaj te on ve. Na začetku sem mu še poskušala pojasniti situacijo, da le ni tako hudo, da me samo skrbi, da ne bom kaj zajebala. Ampak je kar vztrajal in vztrajal, naj odprem oči, da mi laže, da ima drugo in kar neke bedarije. Popizdila sem, zaprla računalnik in šla spat. Čutila sem kako se tresem od jeze, telo je oblival pot. Pogrizla sem si še zadnje nohte kar sem imela in počasi zaspala.

Ponoči me je predramila rahla svetloba. Moj je prišel domov, sedel za računalnikom. Verjetno igra igrce. Šit, računalnik! Nisem zbrisala pogovora! Vstala sem se kolikor hitro sem lahko, da preverim kaj počne, vendar se je v istem trenutku vstal tudi on in se v sunku obrnil in mi prisolil klofuto, tokrat tako močno, da sem padla po tleh.

''Kaj si ti čisto fukjena, baba prizadeta?! Kaj si pišeš z drugimi?! Sploh pa take stvari?! Ne posvečam ti nobene pozornosti, ha? Kaj pa je pol to?,'' je rekel, me zgrabil za ramena, dvignil in vrgel na posteljo. V njegovih očeh sem videla čisto jezo, bil je rdeč v obraz, izstopile so mu vene na vratu. Slekel se je in me potegnil k sebi. Smrdel je po alkoholu, bil je ves prepoten, zato sem se poskušala izviti iz njegovega oprijema, vendar neuspešno. Bilo ga je vsaj dvakrat več skupaj. Zahlipala sem in rekla, da me boli, kar mi dela. Ni se pustit motit, samo še bolj je bil jezen in dihal je kot konj. Fiksiral me je ob posteljo, strgal hlačke in mi ga zaril not. Od bolečin sem zajokala, kar mu ni ustrezalo, zato se je odločil, da se nadme spravi še s pesmi. Udarec v levo lice, nato klofuta v desno. Za sekundo sem izgubila zavest, ampak hitro prišla k sebi, saj me je začel trest in mi kričal na uho, da sem kurba, da sem ničvredna in da mu samo gušim. Da bi me moral namlatit že zdavnaj, da bi me izučilo. Nisem vedela, kaj me bolj boli. Njegove besede, udarci ali trenje, ki ga je povzročal s svojim spolnim udom.

''Kurba pofukana, upam da crkneš po tem, ko opravim s tabo!'' so bile še zadnje besede, kar jih je izrekel, od takrat naprej pa samo še udarec za udarcem, bolečina na bolečino. Nadaljevanja se ne spomnim. Verjetno sem izgubila zavest, tokrat za dlje časa, saj sem se zbudila proti jutru v mlaki krvi in groznim glavobolom. Njega ni bilo doma. Verjetno je šel delat. Pobrala sem se s postelje, šla v kopalnico in se pogledala v ogledalo. Ko sem videla svoj plavo zelen odsev, se mi je zdelo, kot da me je nekdo zabodel v srce. Naenkrat me je začelo boleti celotno telo, zrušila sem se in pričela jokat. Nekaj v meni je umrlo. Svet se je zdelo popolnoma drugačen. Kot da ne obstajam. Kot da me ni tukaj. Da to nisem jaz.

Večino dneva sem preživela na tleh v kopalnici. Sčasoma sem se pobrala, saj mi je zvonil telefon. Javila sem se, bila je sestra. Takoj je ugotovila, da je nekaj narobe, čeprav sem ji zatrjevala, da sem samo prehlajena. Vztrajala je, da se dobiva, drugače bo prišla k meni na dom. Ker nisem utegnila dati prat posteljnine, sem raje privolila, da se dobiva v bližnjem parku, da ne bo vstopila v to krvavo sobo, polno groze. Pred odhodom sem se stuširala, za vsak slučaj sem uporabila vložek, saj sem še vedno rahlo krvavela iz nožnice. Modrice sem poskušala čim bolj zakriti s pudrom.

Medtem, ko se je posteljnina prala, sem skočila v park, kjer sem se dobila z Marnie, svojo sestro. Bila sem vesela, ko sem jo zagledala, vendar bolj kot se je približevala, težje sem se zadrževala. Ko sva bile že čisto blizu, sem ponovno bruhnila v jok. Tokrat tako močno, solze so kar lile iz mene, komaj sem zajemala zrak, tresla sem se. Močno me je objela, me začela božat in me tolažit. Po vsej tej drami, ki sem jo pričela, sem se končno malo pomirila in lahko sem pričela govorit. Posadila me je na klop, me pogledala v oči, ki so zdaj bile še bolj zabuhle in rdeče, ter me vprašala, kaj se je zgodilo.

Povedala sem ji. Povedala sem ji, da sem včeraj hodila iz trgovine, v roki držala denarnico, ko me je v sosednji ulici napadel nek moški, ki mi je hotel ukrasti denarnico, vendar ker je nisem hotela spustiti, se je spravil name in me začel pretepati, dokler pač nisem popustila in mu dala denarnico. Nato je hitro zbežal in od takrat še nisem prišla čisto k sebi.

''O moj bog! A se hecaš?! Zakaj me nisi takoj poklicala? Si povedala policiji? Si vredu? Si povedala mami? O fak, kaj pa boš zdaj? Joj mala, zakaj me nisi poklicala, res!'' je postala cela panična, me objemala, božala po laseh, od sile segla po torbici in si prižgala cigareto. Pomirila sem jo, da je bilo zgolj žalostno naključje, da sem bila ob nepravem času na nepravem mestu in da bom že prebolela. Odkimavala je z glavo in goltala cigareto. Poskusila sem ji odvrniti pozornost s šalo in očitno je prijelo. V nadaljnjem sva razglabljale o vseh možnih sestrskih zadevah, dokler se ni pričelo mračiti, zato sem se odpravila domov, da dragemu še skuham večerjo. Verjetno bo prišel lačen domov.

Na poti sem se ustavila v trgovini in nakupila testenine, doma pa pripravila še piščančje fileje. Tako, večerja ga je čakala, zdaj pa grem še malo pospravit in gledat televizijo. Ob enajstih sem slišala odklepanje vrat. Danes je pa zgoden. Vstopil je tiho, prišel do vrat in jih na rahlo odprl ter pokukal v sobo. ''Hej…'' je rekel previdno.

Odzdravila sem, vendar nisem vedela kako reagirati. Še vedno ne vem kaj si naj mislim o prejšnjem večeru. Vstopil je in začel: ''glej.. oprosti. Res mi je žal. Ne vem kaj mi je bilo. Preveč sem spil, nekaj so me razpizdli, skoz me napizdujejo, da me varaš pa take.. sej veš kak je.. ne zmorem takega stresa. Ti me poznaš in veš, da je to preveč zame.. oprosti mi, miška,'' je zajokal in se vrgel na kolena ter se oprl na moje boke. Z rokami me je nežno božal po stegnih, jih poljubljal in se opravičeval. Spet je pokazal svoj pravi obraz. Tak fant, kot ga poznam samo jaz. Nežen, prijazen. Videlo se je, da mu je res žal. Pa dobro, kaj te je par modric, tako ali tako se bodo zacelile. Seks pa.. hja, itak sva par, saj je ja moja dolžnost, da mu dam, kadar hoče. Lahko bi bil mogoče malo bolj nežen. Stisnila sem ga k sebi, poljubila na lice in rekla, da ga večerja čaka v kuhinji. Prvič po dolgem času me je povabil, če grem večerjat z njim, vendar sem žal že jedla, zato sem odklonila, sem pa se mu pridružila in ga opazovala kako mu tekne. Rad ima mojo kuho. Vsaj to ga znam zadovoljit.

Od tega nesrečnega dogodka naprej se mi zdi, da se je vse spremenilo. Zdaj me vedno povabi, da večerjam z njim, celo eno nedeljo si je vzel prosto, da jo lahko preživi z mano. Zmasiral me je in mi en dan prinesel celo marjetico ter uhan. Drugega dobim, če bom dovolj pridna je rekel. Všeč mi je, ko ima tako zanimive ideje. Res je super fant. Večkrat me prime za roko, ko gledava filme, smejiva se, celo pogovarjat se je začel z menoj. Zdaj je spet tisti stari fant, tisti, ki sem ga želela. Vrnil se je. Ponovno sem srečna. Sporočil mi je, da sva v soboto vabljena na piknik z njegovimi fanti. Sprva sem bila malce skeptična, da bom edina punca tam, pa saj nobenega ne poznam, vendar me je pomiril, da pridejo tudi njihove partnerke, tako da bom imela žensko družbo. Privolila sem, modrice so že skoraj izginile, malce pudra pa bom kot nova. Dejansko sem se začela veseliti tega piknika, zato sem bila čisto vzhičena, ko je prišla sobota. Bil je res lep topel dan, ravno pravšnji. Počasi se je druščina začela zbirati, ampak nisem zasledila še nobene ženske, zato sem postala rahlo živčna, kasneje pa ugotovila, da nimam kaj skrbeti, saj so se z mano začeli pogovarjati njegovi kolegi in so prav prijetna druščina. Poleg hrane smo imeli na voljo precej alkohola, za moje pojme malo preveč za 6 fantov in eno punco. Ampak naj jim bo, dečki so pač dečki. Tako smo se pogovarjali, pili, jedli, pili in še pili. Ko se je zvečerilo, smo si prižgali glasbo in plesali. Plesala sem najprej samo z mojim, dokler se ni pridružil še njegov kolega. Za trenutek sem se ustavila in samo začudeno gledala, vendar mojega ni motilo, zato sem se počasi sprostila in nadaljevala s plesom. Zabavali smo se, ampak postalo mi je preveč vroče, zato sem se umaknila in stopila do kuhinje, da si nalijem kozarec vode. Za mano je prišel fantov kolega in načel pogovor. Smejala sva se, obema je alkohol stopil v glavo, njemu se mi zdi, da bolj kot meni. Najin smeh je očitno zmotil mojega, saj se je kmalu pojavil za mano in me objel.

''Kaj pa je tak smešno?'' je vprašal. Nisem bila prepričana, ali je kriv alkohol, ampak nisem se mogla spomniti kaj sva se pogovarjala in sogovornik očitno tudi ne, saj sva tiho strmela drug v drugega, dokler se fant ni spet oglasil: ''Kaj zaj, a skrivata kaj, a?'' je rekel že z malo jeznim glasom.

''Eh ne stari,'' mu je odvrnil kolega, '' fajn punco maš pa sma vdarla eno debato.''

''Vem da mam fajn punco ja. Ampak to še ne pomeni, da se moreš z njo pogovarjat. Ker.. kot si sam rekel.. je MOJA punca, ne tvoja..'' mu je zabičal.

''Chill, itak sma se samo menla,'' mu je odvrnil in hotel oditi, vendar ga je fant prijel za vrat in pritisnil nazaj ob steno ter zahteval, da se mu opraviči. Za trenutek je nastala popolna tišina, dokler njegov kolega ni zavil z očmi, se otresel njegovih rok, vzel pivo, zapustil prostor in šel ven.

''Kaj si te on misli da je?! Kaj ti je gušo?,'' je začel kričati name. Odkimala sem in mu pojasnila, da je v redu fant in da ni hotel nič slabega. To je samo še poslabšalo zadevo, zdaj je bil pa njegov kolega v redu fant, on pa najslabši drek na svetu. Pričel se je prepir, navajal je kar neke nesmisle, iz njega je govoril alkohol. Ker sva očitno bila preglasna, je v kuhinjo prišel en član družbe in rekel, naj nehava in da naj gre raje h Kiki, če vidi da mu jaz težim.

''Kaj? Kakšni Kiki?,'' sem začudeno vprašala.

''Eh pusti ga, če vidiš da je pijan cepec'' je odgovoril.

''Pijaaaan ja stari, a ji nisi povedo da žgeš druge pičke vsak dan? Hahahaha, ne vem kaj se sploh ukvarjaš s to kravo, daj priji pit dalje,'' ga je vabil nazaj v družbo.

Zadelo me je. Komu naj verjamem? Mogoče je to tisto, kar mi je razlagal, da mu kolegi hočejo samo slabo, da jim ne ustreza najina zveza in jo hočejo uničit? Kaj pa če je res pa ima drugo? Ali še huje, DRUGE? Zmrazilo me je, začela sem globoko dihati, vrtelo se mi je. Ostala sem odprtih ust, razmišljala ali ga naj sploh vprašam za resnico ali naj pozabim na vse skupaj? Ampak očitno sem želela odgovor, saj sem ga vprašala, še preden sem se odločila, da ga bom.

Bil je tiho. Njegove oči pa so povedale več kot bi njegove besede. Torej je res. Res. Res. Res je. Vse. Je. Res. Počasi sem se začela umikati, slepo sem zrla v tla in se poskušala oprijet stola. Misli so počasi zapuščale moje možgane, sililo me je na bruhanje, vendar sem čisto mirno, še malo v šoku, mu rekla, da sva končala in da moram it domov. Ne rabi me peljat, bom šla peš ali poklicala taksi. Ko sem se obrnila, sem čutila kako me je zgrabil za roko in potegnil nazaj z vso silo in ker nisem imela ravnotežja sem padla in udarila ob rob mize. Zgrudila sem se na tla, meglilo se mi je pred očmi, videla sem njegovo podobo nad sabo. Hotela sem se vstati, vendar sem čutila, da me drži za zapestja in pritiska ob tla.

''Nikamor ne boš šla,'' je rekel, ''in nisva končala. Ali… res hočeš končat?'' je vprašal.

Cela omotična, utrujena od vsega, sem pokimala da ja in se pripravila, da vstanem. Potisnil me je nazaj ob tla, tokrat tako močno, da sem z glavo udarila ob ploščice.

''Od mene boš šla samo mrtva,'' mi je zašepetal v uho, se vstal in me brcnil v trebuh. In še enkrat. Še enkrat. Dvignil me je in potisnil nazaj v tla. Spet brca. Nadaljeval bi v nedogled, če ne bi prišlo njegovi kolegi.

''wadafak stari, kaj te delaš? Haha daj nea fukaj, pusti jo pa gremo dalje, dans se je odprl novi klub,'' je rekel en, medtem ko ga je drugi zvlekel stran. Pograbili so jakne in se začeli odpravljati, jaz pa sem ležala na tleh in pljuvala kri ter se zvijala v bolečinah. Prosila sem ga, če pokliče rešilca, da obljubim, da ne bom ničesar povedala, samo naj mi pomaga. Gledal me je in se smejal. Rotila sem ga. smejal se je. Rotila sem ga. Še bolj se je smejal.

''Daj gremo, mamo vse? Ki pa je Ganžer stari?'', je rekel en.

''Ne vem, ven je šel prej, pol pa ga ni več blo..pa gremo brez njega, itak je bedn,'' so se skupno odločili in se pobrali iz hiše.

Kmalu je nastala tišina. Slišali so se samo črički. Upirala sem se, da ne zaprem oči, saj nisem vedela ali se bom še zbudila ali ne. Moje vidno polje se je počasi ožalo, pri kotih ga je prekrivala kri. Potipala sem in zatipala, da imam presekano čelo. Počasi me je začelo mrazit, zato sem zbrala še zadnje moči, da se poberem in pokličem pomoč. V trenutku, ko sem se pobirala, sem od zadaj začutila oporo. Prišel je moj sogovornik, ves šokiran in besen. Takoj ko me je posedel na stol, je stekel do telefona in poklical rešilca, medtem pa poskusil oskrbet čim več ran in izvedet, če je to naredil moj fant. Prikimala sem in pogledala v tla. Od takrat ni izrekel več besede, dokler niso prišli rešilci. Spravili so me v bolnišnico, kjer so me do konca oskrbeli in poslali na dodatne preglede. Imela sem dve zlomljeni rebri, dobila sem 32 šivov. Prišla je tudi policija in tokrat sem imela dovolj, zato sem podala prijavo. Povedala sem tudi za vse prejšnje napade. Tudi za njegovo pitje. Policist me je seznanil, da vsaka druga ženska vsaj enkrat utrpi nasilje s strani partnerja, ali fizično ali psihično, od tega vsaka sedma pristane v bolnišnici zaradi poškodb. Večina svojih partnerjev ne prijavi, ravno zaradi dolgotrajnega psihičnega zaničevanja in poniževanja, zato se jim vcepi v glavo, da so manjvredne. In točno to se je dogajalo meni. Komaj zdaj sem dobila uvid v svoje stanje. Kako sem lahko bila tako slepa? Zakaj sem pustila, da me nek tak izmeček zmanipulira? Obljubili so, da bodo naredili vse kar je v njihovih močeh in mi zaželeli čimprejšnje okrevanje.

V bolnišnici sem se počutila varno. Bilo je prazno, mirno. Niti malo podobno stanju doma pa čeprav sem mislila, da sem doma tudi varna in mirna. Nasmehnila sem se. Prišel je zdravnik in mi pojasnil nadaljnjo terapijo ter mi zagotovil, da bom okrevala. Ob zapustitvi sobe je še rekel, da sem dobila obisk. Skozi vrata je vstopil moj rešitelj, t.i. Ganžer. Zahvalila sem se mu za vse kar je naredil zame ter za ta obisk ter šopek, ki ga je prinesel. Bil je precej tih, nerodno mu je bilo, pogovor je težko stekel, vendar se mu je videlo, da je z veseljem prisoten.

''Kako se počutiš?'' je vprašal.

''Pa.. saj veš… tak tak. Zdravnik pravi, da bom itak okrevala.. čeprav.. fizično že, ampak kaj pa psihično? Ne vem, če si bom kdaj opomogla, kaj šele pozabila na vse skupaj,'' sem rekla žalostno in si začela gristi ustnice.

''Ne skrbi, vem da je težko, sem imel podobne izkušnje, ampak preboliš, še posebej ko veš, da je pravici zadoščeno,'' me je poskusil potolažiti.

''Ja, to pa res. Končno sem zbrala pogum, odprla oči in podala prijavo. Upam, da bodo prijeli tega prasca in z največjim veseljem bom pričala proti njemu,'' sem odvrnila že malo z jezo.

''Mja.. bo že….,'' je tiho dodal.

Sedmi dan hospitalizacije so mi sporočili, da sem rešena bolnišnične hrane, preiskav in enournih obiskov vseh možnih sorodnikov, ki so se pred tem obnašali, kot da ne obstajam. Bila sem seveda tudi kregana s strani sestre, bog pomagaj, ne želite si biti okregani z njene strani. Tudi Ganžer me je obiskoval vsak dan in mi pomagal spakirati stvari za moj odpust. Ko sem stopila iz bolnišnice v sončen dan z malo vetra, sem se počutila tako svobodno. Globoko sem zadihala, zaprla oči in pustila se me sončni žarki božajo po obrazu.

''Kaj zdaj princeska, boš se doma sončla,'' se je pošalil Ganžer in mi spotoma poljubil lica, medtem ko je nosil stvari v avto.

''Čakaj, samo da si kupim ene žvečilne tu v trafiki,'' sem rekla in se nagajivo nasmehnila.

Ko sem v trafiki čakala, da mi prodajalka izstavi račun, sem na policah zagledala današnji časopis z dokaj grozljivo naslovno sliko razbitine avta, ki je zgrmel s ceste in se zaletel v drevo. Ob pogledu na sliko sem dobila tak čuden občutek, da se mi je nakremžil obraz.

''Grozno, ne?,'' je vprašala prodajalka, ''5 mladih fantov je umrlo. Policija pravi, da se niso držali omejitev in jih je na ovinku zaneslo, vendar se šušlja, da jim je nekdo prerezal zavore.. kaj te veš..''

Prikimala sem in ostala odprtih ust. Vanje sem si raje stlačila par žvečilk in odšla nazaj proti avtu, še vedno malce pretresena nad zgodbo. Ganžer me je pričakal in mi odprl vrata, da sem se lahko usedla. Še vedno me je vse bolelo, zato je bil res uvideven in mi pri vsakem koraku pomagal. Čisto nasprotje bivšega. Ko je prisedel še on, sva se odpeljala. Opazil je, da se razgledujem po avtu in me vprašal, če ustreza kriterijem za mojega novega fanta, ali še mora delati na čistoči, ter se zasmejal. Vrnila sem nasmešek in rekla, da moram videti še stanovanje, pol pa se bova dalje pogovarjala. Med razgledovanjem sem na sprednjem steklu opazila nekakšno čudno nalepko in ga vprašala čemu služi, saj je še nikoli nisem videla, ali pa je minilo toliko časa, odkar sem bila v bolnišnici, da se je svet spremenil.

''Hahah, to, draga moja, je čudežna nalepka, ki mi omogoča, da vsepovsod parkiram zastonj,'' je odvrnil. Sprva sem mislila, da se šali in očitno je opazil, saj mi je nadalje razložil: ''Policijska nalepka je. Ata je šef policijske postaje in mi jo je dal. Oni jo uporabljajo, da lahko parkirajo kjer hočejo.''

''Ahaaa, razumem. Hmm.. potem tvoj oče ve kaj o tisti avtomobilski nesreči pred kratkim? Na časopisu sem nekaj videla…'' sem vprašala.

''Ne vem,'' je rekel resnega obraza. ''Ne pogovarjava se o tem. Ampak pusti slabe stvari. Osredotoči se na današnji dan, lej kako je sončno,'' je rekel in me prijel za roko.

''Prav imaš,'' sem se nasmehnila in prepustila vožnji, vožnji v neznano, novim dogodivščinam naproti.