Zgodba številka...milijon? :)

Ležim na postelji, ko začutim nežno hladno sapico, ki jo prinašajo valovi oceana. Vstanem s postelje in stopim do okna in primem za polkna, ko moj pogled ustavi razgled nad neskončnostjo. Galebi, ki plešejo v ritmu sončnih žarkov, valovi ki odnašajo svinjarijo in prinašajo nove upe, veter ki meša svobodo. Kljub kurji koži, se odločim pustiti odprta okna. Stopim nazaj do postelje, iz nočne omarice vzamem še zadnje koščke zdravila za vse, ležem na trebuh in začnem zvijat. Še vedno se spomnim kako sem to počela s teboj. Ležala sva drug ob drugem, vsak v svojem spodnjem perilu, čeprav je bilo sredi zime, v ozadju glasba, ki je poleg tebe tako ali tako nisem slišala. Ti si bil moja glasba, moj film. Tvoje tople oči, ki so me grele, čeprav nikoli nisem verjela v to sranje. Z roko sem ti skoz odmikala lase, samo da sem lahko zrla vanje, tako zelo se mi je zdelo, da lahko vidim naravnost v tvojo dušo. In ravno ta je tista, ki me je na tebi tako pritegnila. Vedno si me znal nasmejat, tudi če ni bilo smešno. Naučil si me toliko stvari, kot me nobena šola nikoli ne bo mogla. Pri stavkih, pri katerih bi druge že zdavnaj udarila, sem si tebe samo še bolj želela. Pomagal si mi, da postanem boljša oseba. Tako zelo te pogrešam. Ne vem ali iz mene govori thc ali sem preprosto nora nate. Ja, slednje je. Vem, da je. Neprestano mislim nate. Meša se mi.

Poklicala te bom.

Pograbim telefon in vpišem tvojo telefonsko. Še vedno jo vem na pamet. Za trenutek postanem in hočem razmislit ali je to pametna ideja, vendar moji možgani trenutno ne sodelujejo. Fokusiram se in fokusiram, dokler se ne spomnim, da je življenje prekratko, da bi razmišljala z glavo, raje poslušaj srce!

Kličem.

Zvoni.

Še vedno zvoni.

''Ja?'' se je oglasil z žalostnim glasom.

''Hej…'' sem rekla in hotela nadaljevati, vendar me je zadelo kot iz topa. Po licih so se mi ulile solze, iz popolnoma mirnega stanja sem v roku 0.1 sekunde prešla v čustveno razvalino. Moj ''tako zelo te pogrešam, prosim vrni se k meni, ne zdržim brez tebe, ljubim te, vedno te bom'' je zvenel bolj kot ''takh zloe t pgoešem, rssim rni skenmi, ne..ne.. nzdrmi ebz tbe, ljbim te, ve.. ve.. vedno tbemo''

Preden sem se lahko pomirila, sem slišala samo še 'beep beep beep'. Odložil je. Telefon sem vrgla na tla skupaj z vsemi ostalimi stvarmi na postelji, se z glavo zarila v vzglavnik in spuščala potoke žalosti, obupa, jeze, razočaranja. Ne spomnim se kako dolgo sem bila v takšnem stanju, vem samo da se je že tako ohladilo, da sem se tresla. Vendar mi je bilo vseeno. Lahko bi zmrznila.

Ding ding.

Zvonec.

Po resnici povedano, nisem imela volje, da bi se sploh vstala in šla pogledat, kdo je. To so slabosti življenja na svojem. Ampak sem zbrala moči, pobrisala solze in šla odpret vrata. In še zdaj sem hvaležna, da sem. Pred vrati me je čakal on, takoj ko me je videl, je vstopil in me zakopal v svoj objem, kjer sem se počutila kot v drugem svetu. Popolnem svetu. Prislonil je ustnice na moje čelo in me poljubil, nato pa ponovno zakopal v objem. Zaslišala sem šepet, naj se pomirim, da je zdaj on tukaj in da bo vse v redu, ter da me ne bo več zapustil.

Odmaknil se je, mi privzdignil brado in pogledal v oči: ''Kako dolgo si jokala?''

''Am.. ne vem…''

''Izgledaš grozno,'' je dodal in se nasmehnil, ''pridi, greva v sobo.''

Njegove ogromne mehke dlani so me vodile do sobe, saj sem bila v takšnem deliriju, da sploh nisem vedela, kje jo imam. S tal je pobral posteljnino, vzglavnike, vse moje medvedke, med drugim tudi tistega, ki mi ga je podaril on. Zazrl se je vanj in ga močno stisnil, ter me pogledal. ''Tole si obdržala? A te ne boli, ko ga vidiš in se vedno spomniš name?''

''Ne,'' sem se odzvala, še preden je dokončal stavek. ''no, ja… seveda boli. Ampak je spomin nate. In če nimam tebe, bi rada obdržala vsaj spomin.''

Pristopil je in me z medvedkom rahlo udaril po nosu. ''Zmešana si, a veš?'' se je zasmejal. ''Ampak mi je všeč. Enkratna oseba si in res sem vesel, da te poznam. Ljubim te, miška,'' so bile še njegove zadnje besede, preden me je poljubil. Dolg, počasen poljub, poln emocij in spominov. Za hip, ko se je odtrgal, me je zajela panika, ampak sem se takoj pomirila, ko sem videla, da je še ob meni. Ulegel se je na posteljo in me potegnil k sebi. ''Se spomniš koliko časa sva preživela na tej postelji?! Nenormalno,'' je rekel. Zdaj je še iz mene zvabil nasmeh. ''Ravno danes sem razmišljala o tem,'' sem dodala in se namestila poleg njega, se obrnila stran, potegnila njegovo roko nadse in ga močno privila k sebi in čutila, kako se je tudi sam stisnil zraven. ''Ujemava se kot puzzli,'' sem rekla.

''To pomeni, da sva se našla. Si popoln delček, ki mi manjka,'' je dodal in mi poljubil lase. ''Zdaj pa zaspiva, miška. Zaslužiš si počitek, da si opomoreš.''

Tokrat sem po dolgem času zaspala z nasmehom na ustih in srečna. Srečna in pomirjena.

To noč sem tudi imela lepe sanje. Zato je spanec hitro minil in prebudila sem se v toplo sončno jutro.

Obrnila sem se, da bi ga videla kako spi.

Sonce je nenadoma padlo dol, veter je razprl polkna in skozi srce mi je zapihal ledeno mrzel zrak. Ni ga bilo. Prazno. Prazno kot moje življenje. Z roko sem šla čez posteljnino, mogoče je še topla. Hladno. Poiskala sem njegovega medvedka, ki je ležal nekje v kotu sobe, kamor sem ga včeraj zalučala. S tal sem pobrala odejo in se pokrila. Poskušala sem potlačiti vse kar trenutno čutim, ampak nisem uspela. Ponovno so na plan privrele solze.

Obrnila sem se proti omarici in iz predala vzela odrezke iz časopisa.

Osmrtnice.

''Zapustil nas je sin, vnuk, brat, fant. Dragi sin, odšel si prezgodaj. Vedno te bomo nosili v srcu.''

Črna kronika.

''Mlad fant, nesrečna žrtev, ki je bil na nepravem kraju ob nepravem času, je danes preminil v newyorški bolnišnici.''

''22. maja 2016 je v temnih ulicah New Yorka prišlo do spopada tamkajšnjih tolp. Spopad je terjal kar nekaj žrtev, med drugimi tudi nič hudega sluteče mimoidoče, 21 letni študent lingvistike, mati samohranilka treh otrok in njena sestra, frizerka bližnjega salona, so bili huje ranjeni in so sedaj v bolnišnici, ena oseba, 45 letni raznašalec časopisnega papirja pa je izgubil življenje na kraju nesreče.''

Zmečkala sem papirje.

Boli.

Preveč boli.

Minilo je pol leta, meni se pa zdi, da mi gre brez tebe samo še na slabše. Kaj bi dala, da bi se lahko vrnila v včerajšnje sanje. Da bi bila ob tebi.

Čakaj.

Enkrat si mi obljubil, da če bom padla, me boš vedno ujel.

Stopila sem na okensko polico in za zazrla navzdol. Dolgo nič razen delčkov zraka, nato pa gole skale, ob katere je udarjalo morje, ki je bilo danes še posebej neukrotljivo. Nevihta se pripravlja. Pa saj sploh ne vem več kaj je nevihta, v meni je ni bilo že celo večnost. Ne nevihte, ne sonca. Nič.

''Prosim te, drži svojo obljubo,'' sem rekla in skočila.