Zgodba - Brez naslova

''Kako se počutite, Alexis?'' sem zaznala nekje iz odzadja. Šumenje v ušesih je prenehalo, vid je pridobil ostrino in pred mano se je izrisala pojava moje psihiatrinje, ki me že 6 let muči. Ali jaz njo, verjamem, da so čustva obojestranska. 

''Super,'' sem odgovorila po kratki pavzi. Pavza, ki je zdravnico pripeljala do naslednjega vprašanja.

''Ali še imate kakšne samomorilne misli?'' je vprašala. Šumenje se je spet začelo. Megli se mi.

Ja.

''Ne… nimam,'' je bil moj odgovor. Laž. Ena izmed mnogih. Izkoriščam čas in potrpljenje drugih. The hell, kaj mi je, saj je plačana za to, boli me kurac.

''Ste prepričani?'' je sledilo nadaljevanje.

Ne.

''Ja, seveda. Glejte, vem da sem imela svoja obdobja, ampak zdaj sem super. Nekoga sem spoznala in ta oseba mi je spremenila življenje, ime ji je Angelica in..'' sem povedala z zagonom, hotela nadaljevati, nato se spomnila, da itak nima smisla.
Prelena sem, da bi sploh kaj razlagala. V bistvu, nočem razlagat. Ja, pa tudi prelena sem. Ne da se mi sploh biti tukaj. Rada bi šla domov. Lačna sem.

 

Pogledala sem na uro, kar je opazila tudi moja zvesta svetovalka, ki je tukaj zaradi mene seveda, ne zato ker mora biti. Saj to počnemo ljudje, kajne? Tukaj smo, da se podpiramo, ker nam je mar za druge, ker se imamo radi. Le zakaj bi to počeli zaradi denarja?! Mislim, halo.

Haha.

Nimam besed.

''Mislim, da sva končale za danes. Recepte imate na kartici, saj sem vam jo vrnila kajne?'' je vprašala.

Ja ženska. Vrnila si jo. Ampak sej ni panike, bom si jaz zapomnila stvari namesto tebe. Sem vajena. Zapomnim si stvari vseh ostalih, kaj pa je ena gor ali dol.

Pograbila sem torbico, vstala, popravila krilo in srajco, segla v roko in samozavestno odkorakala iz pisarne.

Pot do doma je bila dolga, zato sem se ustavila v pekarni na poti, kjer sem si kupila orehov rogljiček. Z užitkom sem zagrizla vanj. Mmm, kako je dober, tako..tako.. čakaj, kaj pa je to?

Izpljunila sem.

Črvi, gniloba, sluz.

Pogledala sem preostanek rogljička in mrgolelo je golazni. Plazili so se drug pred drugega, mljaskali da se je kar slišalo pokanje njegovih zob. Šepetali so, kovali so načrt kako se znebit drugih črvov, da bo tako več hrane ostalo za njih. Oči so imeli krvave, z zob jim je kapljala črna sluz, vsake toliko so se zasmejali. Smeh je postajal vedno glasnejši in glasnejši. Aaaah, moja ušesa. Fak.

Ne morem več.

Spustila sem rogljiček in stekla domov. Stala pred vrati, roke so se mi tresle, ključe sem komaj držala, kaj šele, da bi odklenila vrata. Takrat sem zaslišala 'klik' in vrata so se odprla.

''O moj bog, kako sem vesela, da si tukaj!'' sem zakričala in se ji vrgla v objem. Občutek njenih rok okrog mene me je neznansko pomiril. Bila sem doma. Prav doma.

''Kaj počneš tukaj?'' sem jo vprašala.

Popustila je objem in me pogledala v oči.

''Nisem zdržala brez tebe. Zdaj ko sva se našli, se sploh ne morem več ločit. Še nikoli nisem bila tako srečna,'' je rekla.

''Tudi jaz,'' sem hitro odvrnila in se ji ponovno vrgla v objem. ''Nekaj ti moram povedati, nekaj kar se mi je zgodilo danes.''

''Pššt, boš kasneje. Pridi. Pripravila sem nama pijačo, ki jo imaš tako rada. Se spomniš, tisto o kateri sva govorili zjutraj?'' je vprašala in me pogledala s tistimi svojimi črnimi očmi. Prijela me je za roko in peljala v kuhinjo. Sledila sem ji. Sledila bi ji na konec sveta.

Pomolila mi je kozarec.

''Si pripravljena?'' je vprašala.

''Sem,'' je bil moj odgovor. Z njo sem bila vedno pripravljena.

Držali sva se za roke, nazdravili in pili. Pili. Pili. Pili. Ponovno se je pojavilo šumenje v ušesih. Zdaj mi šumi že cela glava. Piska. Roke mi drevenijo. Čakaj. Noge tudi. Svet se vrti. Črna. Črno vidim. Vidim. Ne vidim. Ne…

-

''Pozdravljeni, sem dr. Rodgers, psihiatrinja, gospodična Preskin je bila moja pacientka, mi lahko kdo razloži kaj se je zgodilo?'' je stavek začela moja ljuba psihiatrinja, ki je prispela na kraj dogodka točno 24 ur po mojem samomoru. Okrog nje je mrgolelo policistov, bila je samo ena mravlja med stotimi iglicami smreke, zlepljenimi z blatom in smolo onesnaženega gozda.

''Gospa doktor, gdč. Preskin smo našli danes, včeraj so klicali da ni prišla na neko raziskovalno delo, danes se ni pojavila v službi, študenti jo kličejo za neko mentorstvo,.. vglavnem, prišli smo pogledat, ampak prepozno, gospodična je bila mrtva.'' je na dolgo in široko bluzil policist. Prasec. Zakaj preprosto ne rečeš, da sem crknila? Sej sem samo kos mesa.

''Kaj, kako? Kaj se je zgodilo?'' se je delala, da ji je mar. Hah. A nisi utrujena od pretvarjanja? Pretvarjanja, da je ljudem mar za druge ljudi? Da je tebi mar? Da je meni mar?

''Spila je neko mešanico, ne vemo še kakšno, jo že analizirajo. Našli smo jo na tleh v kuhinji, s kozarcem v roki. Vam sporočim, ko dobimo rezultate. Aja, kot njena zdravnica verjetno veste, ali je pokojna imela kakšne sorodnike, moža, prijatelje?'' je vprašal.

''Uh, am.. ne, mislim da ne. Bila je sama, delala 24/7, ni imela nobenih prijateljev… ne, počakajte! Na zadnjem sestanku je omenila eno osebo z imenom Angelica, vendar se je na sredini stavka ustavila in ni nadaljevala, jaz pa… jaz pa… glejte, čas nama je potekel, imam druge paciente še, ne morem skrbeti za vse, saj razumete, a ne?''

Haha. To je vedno bolj zabavno.

''Ni problema gospa, razumem, seveda,'' ji je lezel v rit. Priliznjenec. 

Malce je pokašljal in nadaljeval: ''Glede tiste.. Angelice ste rekli? Preiskali smo stanovanje in našli par zanimivih stvari. Na stenah ima polepljene slike, zadaj piše 'Alexis & Angelica', vendar.. na sliki je samo ena oseba. Fotošopirana in zrcaljena. Teh slik je ogromno, različnih verzij, različnih barv. Poleg tega smo našli še nek dnevnik, v katerem so zapisani pogovori s to ''Angelico'', vendar pisava pripada samo eni osebi. Tudi klici na njen mobilnik prihajajo iz njenega mobilnika,'' in še je hotel nadaljevati, vendar se je raje ustavil, saj je gospo Rodgers pustil odprtih ust in nemih oči. 

Oči, ki niso mogle govorit, ušesa ki niso videla, usta ki niso slišala. 

Prosila je za dovoljenje za vstop v moje stanovanje. Ravno na sredini hodnika je srečala policista, ki ji je predal moje poslovilno pismo. 

Kaj? A ste mislili, da ga ne bom napisala, ker je klišejsko?  

Well bitch, I did. 

Zdaj pa vstopite v njene misli in poslušajte kaj sem napisala.

''2. maj 2016. Angelica.

Angelica. Angelic. Angel. Pravkar sem srečala svojega angela, sebe. Našla sem se. Končno. Po tolikih letih. Srečna sem. In pomirjena. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj to rekla. Moje življenje se je čisto spremenilo, odkar sem te našla. Tako lepo bitje, čisto, nedolžno. Stupid bitch, crkni!! Auč. Ne. Pojdi iz moje glave, prosim. Prosim. Tako lepo bitje, čisto, nedolžno. Zakaj te nisem našla že prej? Da te lahko zaštiham, da bo kri lila iz tebe in boš postala navaden kos mesa, ki gnili. Zakaj te nisem našla že prej? Lahko bi bila srečna toliko let, imela popolno življenje. CRKNI! Imela. Popolno. Življenje. Bila srečna. Nič nisi vredna. Bila srečna. Ubij se. Bila srečna. AAARH, NE! POJDI.. VEN.. IZ.. MOJE.. GLAVE!''

Sledile so samo še navadne čačke. Čičke čačke, prazen nič. Vsebina brez vsebine. Kot ti in jaz.